Pred nami je pomlad brez organiziranih maratonov. Kakšna bo jesen, pa tudi še ne vemo. Zakaj bi potem sploh trenirali, če vloženega truda ne bomo mogli pokazati drugim?
Seveda tečemo zaradi sebe. Pa vendar je del zgodbe o uspehu skrit v zrcaljenju nas samih skozi druge. Samo pomislimo, tudi oblečemo se lepše, če vemo, da nas bodo tudi drugi videli, še lepše, da bi nas opazili. Tako tudi bolje vadimo, če nas drugi opazijo. Pa četudi si le predstavljamo, da nas. Vsak od nas je na nek način boljša različica sebe, če smo opaženi.
Na drugi strani pa si prav zaradi občutka, da nas drugi opazujejo, marsikdo, ki se ne počuti tekača, preprosto ne upa steči. Če pa si, se pogosto pretvarja, da zmore več kot res zmore. Tek pa je surovo odkrit. Hitro nas razgali z bolečinami na različnih šibkih točkah, ki jih imamo na telesu. Boleti pričnejo kolena, kolki, hrbtenica. Na takšen način hitro spoznamo, da nismo za tek.
Za vse, torej za tiste, ki tečejo zaradi drugih in tiste, ki ne tečejo zaradi drugih, je ključno, da v tej množici opazovalcev, ki jih primanjkuje oziroma jih je preveč, prepoznamo najpomembnejšega opazovalca.
Kdo je ta opazovalec? To smo mi sami! In kakšen je ta naš notranji opazovalec, je poln visokih ciljev ali pa je nasprotno ohromljujoče kritičen? Ko smo pri teku toliko močneje soočeni sami s seboj, ko smo goli pred ogledalom, takrat prepoznamo ali nam notranji glas pomaga ali škodi. Če čutimo, da nam s svojimi izpadi ne koristi, se lotimo njegove prevzgoje. Naj nam bo ta naš notranji glas spodbuda, opora in tolažba na poti skozi življenje.
Urban Praprotnik
Comments